Prussian Blue je prvi sintetični pigment. Začetki segajo še v čas Egipčanov, vendar se je sinteza kasneje nekje izgubila. Ponovno so jo odkrili v začetku 1700, in če verjamemo zgodbi, naj bi se to zgodilo po naključju. Zakaj pa jo redko najdemo med akrilnimi barvami. Beri dalje, če želiš izvedeti vse in še več.
Zakaj Prussian Blue ne boste našli pri večini akrilnih barv?
Pravega pigmenta (PB27) v akrilnih barvah ne boste našli zaradi občutljivosti na alkalne snovi. Potrebuje namreč vezivo, ki se bere pri pH7 ali manj. Laneno olje in arabski gumi (vezivi za oljne in akvarelne barve), sta rahlo kisla. Akrilna polimerna emulzija pa je po drugi strani alkalni medij. Če iščete akrilno barvo Prussian Blue, jo najdete pri proizvajalcih, ki poustvarijo barvo z mešanico pigmentov.
Na primer:
- Golden Acrylic Prussian Blue Hue– Phthalo Blue, Ivory Black, and Dioxazine Violet.
- Lascaux Studio Acrylic Prussian Blue– Phthalo Blue and Carbon Black
- Schmincke Primacryl Prussian Blue– Indanthrone Blue, Phthalo Blue, and Carbon Black
- Old Holland New Masters Acrylic Prussian Blue Extra Phthalo Blue, Phthalo Green, and Anthraquinone Red (na voljo v art trgovini Blue Crayon).
Obstaja ena izjema Matisse Derivan vsebuje pristno Prussian Blue s številko pigmenta PB27. Zdi se, da so vložili veliko v testiranje različnih formulacij barve, in poraja se vprašanje, zakaj drugi niso storili enako? Odgovor bi se lahko skrival v kontroverznosti obstoja Prussian Blue.
Zgodba o nastanku Prussian Blue Bila sta dva farmacevta, prvi v vlogi izdelovalca pigmentov, drugi v vlogi prodajalca. Prvi, imenoval naj bi se Jacob Diesbach, je vstopil v trgovino v Berlinu, zmanjkalo mu je namreč kalijevega karbonata, ki ga je potreboval pri izdelavi pigmenta Scarlet Lake. Prodajalec, po imenu Johann Konrad Dippel mu je namenoma, nihče ne ve zakaj, prodal kalijev karbonat, pomešan s posušeno prašičjo krvjo. Seveda je Diesbach namesto rdeče zamešal modro. Počohal se je po temenu in se ujezil na Dippla: »kaj si mi to hudiča prodal«? Dippel je zelo dobro vedel, kaj mu je prodal, ni pa mu seveda tega priznal, še manj pa izdal, zakaj se je to pripetilo. Hitro je namreč zavohal poslovno priložnost ter začel modro barvo proizvajati sam. Poimenoval jo je Berlin Blue. Ker je bila modra barva, to sedaj že vemo, v tistih časih zelo draga, je mnogo slikarjev pričelo kupovati to cenejšo sintetično različico in Dippel je zaslužil zajeten kupček cekinov. Vsaka pravljica pa se enkrat konča in tudi ta se je z razkritjem obrnjene formule, ki jo je objavil Angleški kemik kakšnih 15 let kasneje. Dippel je od same žalosti ali jeze, kdo bi vedel, zapustil Berlin. Kasneje so se širile govorice, ki so ga obtoževale ropanja grobov, eksperimentiranja s trupli in sodelovanja s hudičem. Nekateri celo domnevajo, da je bil navdih avtorici Frankensteina Mary Shelley.
Uporaba skozi zgodovino
In če se vrnemo k Prussian Blue. Zasledimo jo skozi celotno zgodovino slikarstva. Picassovo modro obdobje verjetno poznamo vsi, priljubljena je bila tudi med baročnimi in rokokojskimi slikarji.
Ravno tako je postala nepogrešljiva med Japonski slikarji in lesorezi, ki do odkritja Prussian Blue niso poznali obstojnejšega pigmenta, dokler ga niso začeli uvažati iz Evrope. Barva je tipična za Japonske tiske, imenovane aizuri-e.
Druga imena za Prussian Blue
Sicer pa je Prussian Blue poznana tudi pod drugimi imeni, in sicer že omenjena Berlin Blue, Parisian ali Paris Blu, in verjetno še katero. Najdemo jo najdemo pod indeksno številko pigmenta PB27.
Prussian Blue nekoč
Mešanje z drugimi mediji
Čeprav je primerna za oljna in akvarelna veziva, je bila Prussian Blue na precej slabem glasu. Kmalu po odkritju je postalo jasno, da gre za precej nestabilen pigment, nagnjen k bledenju ob izpostavljenosti svetlobi ali ob mešanju z drugimi alkalnimi pigmenti. V 19. stoletju je pigment izdelovalo veliko različnih proizvajalcev, a ne vedno po najboljših standardih, tako da so sredi 20. stoletja številni umetniki z odkritjem Ftalocianin pigmenta z veseljem opustili problematično Prussian Blue in jo nadomestili z zanesljivo svetlobno obstojno Phthalo Blue. Phthalo Blue je zelo podobna barva, ki ima ravno tako širok razpon odtenka, zelen podton in močno moč niansiranja. Velja tudi za bolj živahno v primerjavi z muhasto Prussian Blue.
Svetlobna obstojnost
Proizvodnja pigmenta PB27 se je izpopolnjevala zadnjih 100 let. Obstaja veliko načinov, kako obstojnost pigmenta izboljšati, vendar pa je pri Prussian Blue obstojnost zelo nezanesljiva. Proizvajalci barv teste svetlobne obstojnosti opravljajo v svojih »laboratorijih,« torej po industrijskih standardih, ki pa ne odražajo nujno dejanske uporabe. Večina umetnikov namreč dela z glazurami, razredčili in odtenki barv, ki imajo lahko vpliv na delovanje pigmenta.
Več neodvisnih testov, ki so jih izvedli umetniki, je pokazalo, da obstajajo precejšnje razlike v svetlobni obstojnosti. Jasno je bilo, da je Prussian Blue nagnjena k bledenju, če se zmeša z belim pigmentom. Zanimivo je, da je Prussian Blue, ki je zbledela, obnovila svojo barvo, potem ko je bila začasno shranjena v temnem, a zračnem prostoru. To so pokazale tudi številne študije, zato nekateri muzeji izmenjujejo svoje zbirke, da zagotovijo delom, ki vsebujejo Prussian Blue, dovolj časa, da si opomorejo.
Prussian Blue danes
Danes Prussian Blue ni več tako kontraverzna barva kot nekoč. Sodobni standardi izdelave so popravili njeno nagnjenost k bledenju in o težavah pri mešanju z mediji ali ostalimi barvami ne poročajo več. Vsekakor je Prussian Blue ena tistih barv z globoko črnilno lepoto, ki je za nekatere slikarje nepogrešljiva. Samostojna in v bolj koncentriranih mešanicah ima rahel bronast lesk, ki se lahko uporablja kot dopolnilna glazura. Je ena izmed najintenzivnejših barv, ki jih umetnik lahko uporabi. Če niste vešči, se bo prikradla v skoraj vse na vaši paleti. Zato, začetniki previdno!
Njena moč niansiranja je strašljiva in jo boste še nekaj časa po zaključku slikanja občudovali na svojih rokah. 🙂 Vendar ali ni smisel ustvarjanja, slikanja in packanje po platnu ravno to, da si malce umažemo roke? Seveda pa je v nekaterih primerih še vedno pametneje uporabiti rokavice. Kdaj in kje sem zapisala v dveh blog prispevkih in sicer: oljni mediji za slikanje in toksičnosti oljnih barv in medijev
Mešanje barv s Prussian Blue
Je pa Prussian Blue res izjemna barva za mešanje. Najbolj naravno se nam zdi, da ob prvem mešanju z modro barvo najprej posežemo po rumeni, da vidimo, kakšen odtenek zelene dobimo. Jaz sem za spodnji poizkus uporabila oljne barve Michael Harding, seveda pa deluje s katerokoli drugo znamko oljnih barv.
Zelena, ki jo dobimo pri mešanju z Lemon Yellow, je skoraj neonski tak, ki ga redko najdemo v naravi, mogoče bolj spominja na fluorescenčno barvo. Zaradi zelenega podtona je Prussian Blue primerna za mešanje s katerokoli rdečo barvo. Z Venetian Red ustvari kromatično črno, ki je primerna za umetnike, ki v svoji paleti ne želijo uporabljati črne barve. Pri mešanju s Alizarin Crimson pa dobimo čudovito vijolično. Seveda je, kot že omenjeno ravnati previdno pri doziranju, kajti resnično samo kanček preveč Prussian Blue in dobite samo Prussian Blue 🙂
Prikaz razkriva, da je Prussian Blue izjemno vsestranska barva za mešanje. Sporočite mi, kako jo uporabljate vi? Jo sploh uporabljate? Pustite komentar spodaj.
